Radio Robida

0:00

O novi zakoreninjenosti / Per un nuovo radicamento / For a new rootedness

on: 07/01/2024
by: Robida

Robidin govor na 60. Dnevu Emigranta (Čedad, 06.01.2024) / Discorso di Robida per il 60. Dan Emigranta (Cividale del Friuli, 06.01.2024) / Robida's speech at the 60th Dan Emigranta (Čedad/Cividale del Friuli, 06.01.2024)

Versione italiana sotto!

English version below!


O novi zakoreninjenosti

Spoštovani cenjeni gostje, prijateljice in prijatelji, 
dragi emigranti, stari in novi,

z velikim veseljem in častjo vas v imenu vseh slovenskih organizacij videnske pokrajine lepo pozdravljam in želim vsem prijeten večer in prijeten začetek leta, kar pravzaprav ni tako enostavno v času, ko dve veliki vojni pod vprašaj postavljata upanje, ki ga gojimo v svetovno politiko in človečnost samo. Prav v teh časih je to, da smo skupaj, se pogovarjamo, družimo in poslušamo še toliko bolj pomembno.

Kot vidite, danes na odru nisem sama. Skupaj z mano bodo govorili tudi Dora, Elena in Aljaž, ki so tako kot jaz, del kolektiva Robida. Vsi skupaj predstavljamo ne le našo majhno skupino Robido, ampak, upamo, da tudi večjo skupino mladih iz Benečije, večina katerih je Benečijo zapustila, kot sodobni migranti, ki so si zgradili prihodnost izven Benečije. 
Ne bomo govorili o razlogih tega migriranja, ki so povsem znani, ampak o tem, kako ostati, bivati in se ukoreniniti v Benečiji.
Mislimo, da pojav sodobnega migrantstva ne tiči zgolj v ekonomski politiki sodobne Benečije, temveč tudi v zakoreninjenosti ideje odhoda iz Benečije, njene normalizacije, ki jo je v nas umestila beneška zgodovina in tisti bolj univerzalni mehanizmi urbanizacije. 
Sprašujemo se torej, kako lahko premislimo pojem zakoreninjenosti, in poskušamo odgovoriti na enostavno vprašanje: kako biti in živeti tukaj?


Kako biti in živeti tukaj? Radikalno

Slovenska beseda korenina izhaja iz besede koren.

Etimologija besede koren pa nam pravi, da je ta prvotno označevala - presenetljivo! - zakrivljene rastlinske dele, bujno krošnjo, veje ali grmovje. Beseda koren torej ni označevala le nevidni, skriti, globoki in razvejani podzemni sistem rastline, ampak je pomenila tudi veje, ki se krivijo, premikajo, širijo in rastejo v nebo. 
Torej če metafora korenin, ki jo v Benečiji radi uporabljamo, običajno govori o trdni zasidranosti v teren, v domačo zemljo, in o identitetni pripadnosti, nam etimologija same besede pomaga razmišljati o koreninah kot o lahkem, premikajočem se delu rastline, ki raste v zrak - ne v trdo prst - in ki ga veter premika in ziblje.

O koreninah začenjamo razmišljati drugače. Njihov enosmeren pomen se začenja rahljati. In ta pomen postaja še bolj kompleksen in zanimiv, ko beremo o tem, kako se korenine pod zemljo pravzaprav obnašajo. Sodelujejo, gradijo odnose, rastejo v različne smeri, gradijo zavezništva, se med-rastlinsko podpirajo in si pomagajo ter predvsem so-oblikujejo svet, ki jih obkroža.

In zakaj govorim o koreninah? Zato ker bi na vprašanje, kako biti in živeti tukaj, rada odgovorila s prislovom, ki izhaja iz latinske besede za korenino. Kako torej biti in živeti tukaj – radikalno.
Iskati zavezništva blizu in daleč, so-graditi kontekst, katerega del smo in ki je del nas, biti razvejani, rasti v različne smeri, učiti se iz krajine same in skupaj z njo, razumeti, kako se svet kaže v naši mikrolokalnosti. Lokalnost konec koncev ni samo specifičen prostor, ampak stanje, kjer je globalnost utelešena prostorsko specifično, njene teme, konflikti, problemi in vprašanja. Opazujemo, kako se svet prikazuje tukaj. Kot korenine se premikamo globoko in široko. Kot rastline v gozdu, sodelujemo in vzajemno gradimo prostor, v katerem živimo. 

Vida


Kako biti in živeti tukaj? Kolektivno

Živeti tukaj pomeni tudi na novo premisliti majhne, zapuščene vasi. Premisliti jih kot prostore vsakdanjega bivanja, v katerih je danes še možno izkusiti načine kolektivnega življenja.
Naše vasi ne čakajo, da bi se napolnile z imaginarijem, ki jih definira le kot prostore mimobežnega obiska, oddaljene od realnosti. Te vasi nočejo biti zatočišča, v katerih se skriti in si oddahniti od sveta. Zaslužijo si, da bi bile mišljene kot prostori vsakdanjega življenja, v katerih preživi odnos in skrb do drugih in do samega prostora. Zaslužijo si, da v njih poženejo nove korenine.

Kako si lahko danes znova zamislimo in oblikujemo kolektivno življenje?
Tako da ostanemo. Bivamo. Se ukoreninimo. Svoji prisotnosti začenjamo dajati nov smisel: kljubovati, ostajati v prostoru, kot je Benečija, posameznika ozavešča o vlogi, ki jo ima pri gradnji skupnosti, to kljubovanje postane tako kolektivna akcija.

Kolektivno življenje na vasi ne pomeni le deliti si vsakdanje življenje, pavzo ob kavi, skupni vrt in pogovore, ampak si deliti tudi esencialna orodja za življenje in delo. Skupnost in skupni prostori postanejo pogoj življenja tukaj, medsebojno deljenje odgovornosti in prisotnosti. Široka podporna mreža, ki daje ostajanju smisel.
V to podporno mrežo, ki smo si jo zgradili, niso vključeni le stalni prebivalci, ampak tudi začasni prebivalci, prijatelji in sosedje, ki se v vas vrnejo v poletnih mesecih, in se naravno vklučijo v to mrežo in se morda prav zaradi tega vsi počutimo malo bolj del vasi, skupnosti. Kolektivo življenje pomeni torej gojiti in oblikovati skupnost prijateljev, vaščanov, skupnost človeških in ne-človeških prebivalcev krajine.
Pomeni izbrati in spoštovati kraj ter potrebe, ki izhajajo iz bivanja tam, kot osnovo empatičnega odnosa do drugega, človeškega, živalskega in rastlinskega življenja, za katerega začneš skrbeti.

Dora


Kako biti in živeti tukaj? Skrbno

Spomnim se, ko smo se leto po tem, ko se je Aljaž preselil iz Ljubljane v Topolove, odločili, da bomo imeli svoj vrt. Prvi dan, po tem ko smo ga prekopavali, smo si privoščili kavo na balkonu na soncu. Tam mi je priznal, da si nikoli ne bi mislil, da mu je delo na vrtu lahko tako zelo všeč. V njem je uvidel razmišljanja nekega filozofa, ki ga je tisto jutro bral. Smisel urejanja vrta, skrbi zanj, bivanja na prostem je prišel iz neke knjige.
Ta majhna anekdota me je spodbudila k razmišljanju o tem, kako sta za Robido teorija in praksa vedno tesnò povezani. Ena dejavnost ne izključuje druge, med njima sploh ni pravega razlikovanja. Branja sodobnih in drugih avtorjev poskrbijo za to, da to, kar imamo pred seboj, uvidimo z drugačnimi očmi. Njihova pisanja govorijo o od nas oddaljenih zgodovinskih trenutkih ali krajih, celo tistih, ki morda sploh še ne obstajajo, a to ne pomeni, da so za nas nepomembna.

Prav nasprotno: omogočajo nam, da se na svoj način približamo praksam, ki so skozi zgodovino tradicionalno gradile naše doline.
V teh krajih nočemo biti zgolj nosilci tradicij, ampak si želimo te tradicije prilaščati, jih delati svoje. Želimo si čistiti gozdove, ne zato ker so tako tukaj vedno počeli, ampak da začnemo v njih puščati svoje lastne sledi. Želimo si čebelariti, ne zato ker so tako tukaj vedno počeli, ampak zato da spravimo v tek proces vzpostavljanja spoštljivega in vzajemnega odnosa z ne-človeškimi prebivalci Benečije. Želimo si obuditi speče sadovnjake, ne zato ker so tako tukaj vedno počeli, ampak zato da bi poskusili razbiti logiko sodobnega sveta in se iz rastlinskega sveta učili drugih načinov življenja, drugih načinov vzpostavljanja svetov.
Šele v trenutku, ko lahko začnemo skozi sebe odkrivati kraj, prostor, njegovo identiteto, lahko začnemo zanj zares skrbeti. Skrb za prostor je tako nenehno aktivno delovanje raziskovanja in transformacije.

Elena


Kako biti in živeti tukaj? Sodobno

Spomnim se nekega večera, ko sem pred Izbo - našim skupnostnim prostorom v Topolovem - v času Robidinega simpozija Skrb za margine spregovoril z Rosario Talevi, argentinsko arhitektko, živečo v Berlinu. Nestrpno me je opozarjala, da razlogi, zaradi katerih se ljudje danes odločajo živeti v ruralnih prostorih, velikokrat romantizirajo podeželje in tako reproducirajo diskurz, ki ohranja razumevanje podeželja kot prostora preteklosti, nečesa že preživelega in neponovljivega. Besede, ki jih uporabljajo, idealizirajo ruralnost in jo tako delajo vedno bolj oddaljeno, saj je ne zmorejo umestiti v sodobni svet.

Ko sva tako govorila, sem razmišljal: Kaj pa urbani svet? Ali niso razlogi, zaradi katerih se moja generacija sodobnih emigrantov preseljuje v vedno bolj prenatrpana mesta, ravno tako vedno bolj romantični in pravzaprav oddaljeni od tega, kar si mladi vedno bolj želimo? Mesto je, drugače rečeno, abstraktno zakoreninjeno v nas, čeprav si njegovih principov ne želimo več. Na okrogli mizi o možnostih in izzivih kulturnih praks v ruralnih območjih, ki smo jo letos v Topolovem organizirali z Robido, smo od mladih kulturnih ustvarjalcev iz različnih evropskih mest ugotovili, da ne soglašajo s percepcijo mestnega časa in njegovo uporabo. Zaradi finančnih in kariernih razlogov so mladi prebivalci mest ves čas v teku; to pripelje do odnosov, ki so hitri in površinski. Tekmovalno okolje, ki zahteva nenehno mreženje, pripelje do najrazličnejših pritiskov, ne pripelje pa do obljubljenega raziskovanja individualnih želja in potreb posameznikov. Ob vsem tem pa si večina komajda lahko privošči najem stanovanja.

Zeleni prehod, o katerem tako zelo radi govorimo in mu moramo kot skupnost slediti, bi moral kot eno izmed svojih osrednjih točk izpostaviti tudi migracijo ljudi iz mest v vasi. Želim si, da bi ruralna stanovanjska politika prihodnosti — ki se lahko prične ravno tukaj, v Benečiji — omogočila, da bi mladi začutili, da lahko vas resnično predstavlja alternativo dragemu, časovno hitremu in prostorsko utesnjujočemu življenju v mestu. Ruralni prostori morajo biti tisto, kar si je nekoč želelo biti mesto: odprti in usmerjeni hkrati. Ravno ruralno pomanjkanje vzpostavljenih struktur in institucij daje možnost izumljanja novih okvirov, ki so lahko še bolj sodobni od tistih v mestu, saj niso utesnjeni v okvirih ustaljenih institucij. Hkrati pa močne identitete specifičnih podeželskih območij delujejo kot prevajalci abstraktnih konceptov v situirana znanja. 

Ruralna politika se mora zavedati, kaj lahko ponuja svojim novim prebivalcem: omogočiti jim mora ponovno prisvojitev prostora in časa, prisvojitev, ki si jo mladi tako zelo želijo.

Aljaž

Za zaključek: vrnimo se k ideji nove zakoreninjenosti:

Hočemo, da bi radikalnost za nas pomenila, da smo globoko, konstruktivno in transformativno vpeti v svoj kontekst in istočasno odprti za tisto, kar prihaja od zunaj. Kot rastlina, ki istočasno biva v zemlji in nad njo.

Hočemo vzpostaviti kolektivne sisteme zakoreninjenosti, saj korenina nikoli ne deluje sama.

Hočemo biti tukaj in pokazati sebi in drugim, da je lahko sedentarnost v času nomadstva in nenehnih premikanj pravzaprav politična. 

Hočemo biti rastlinski. Postati prostor, ki ga hočemo bivati.



Per un nuovo radicamento

Gentili e spettabili ospiti, amiche e amici, 
cari emigranti, vecchi e nuovi,

è con grande piacere che vi saluto a nome di tutte le organizzazioni slovene della provincia di Udine e auguro a tutte e tutti una buona serata e un buon inizio d'anno, che in realtà non è cosa facile in un momento in cui due grandi guerre stanno mettendo in discussione la speranza che abbiamo nella politica mondiale e anche nell’umanità stessa. È proprio in questi tempi che stare insieme, parlare, stare in socialità e ascoltarsi è ancora più importante.

Come vedete, non sono sola sul palco oggi. Insieme a me parleranno anche Dora, Elena e Aljaž che, come me, fanno parte assieme ad altri del collettivo Robida. Assieme rappresentiamo non solo la voce del nostro piccolo gruppo, ma anche, speriamo, di un gruppo più ampio di giovani della Benečija, la maggior parte dei quali ha lasciato la Benečija, come migranti contemporanei che si sono costruiti un futuro fuori da qui.
Non parleremo delle ragioni di questo emigrare, che sono note ed evidenti, ma di come restare, abitare e radicarsi in Benečija.
Pensiamo che il fenomeno dell’emigrazione contemporanea non sia legato solo alla stato economico della Benečija, ma anche al radicamento dell’idea stessa di partenza dalla Benečija, alla sua normalizzazione, alla quale ha contribuito la storia di questo territorio oltre a quei meccanismi più universali di urbanizzazione.
Ci chiediamo quindi come ripensare il concetto di radicamento e proviamo a farlo rispondendo a una domanda semplice, come essere e vivere qui?


Come essere e vivere qui? Radicalmente

La parola slovena radice (korenina) deriva dalla parola koren.
L’etimologia della parola koren ci dice che questa inizialmente indicava - sorprendentemente! - parti di pianta cuve, chiome lussureggianti, rami o cespugli. La parola koren quindi non indicava solamente lil sistema sotterraneo invisibile, nascosto, profondo e ramificato della pianta, ma significava anche i rami che si piegano, si muovono, si estendono e crescono verso il cielo.

Se dunque la metafora delle radici, che ci piace usare in Benečija, parla solitamente di un saldo ancoraggio al territorio, alla terra natale, e di appartenenza identitaria, l’etimologia stessa della parola ci aiuta a pensare alle radici una parte di pianta leggera e in movimento, che cresce nell'aria - e non nel suolo duro - e che il vento muove e fa oscillare.
Iniziamo dunque a pensare diversamente alle radici. Il loro significato monodirezionale comincia ad allentarsi. E questo significato diventa ancora più complesso e interessante quando studiamo come effettivamente si comportano le radici sottoterra. Cooperano, creano relazioni, crescono in direzioni diverse, costruiscono alleanze, si sostengono e si aiutano a vicenda e, soprattutto, co-costruiscono il mondo che le circonda.
E perché parlo di radici? Perché alla domanda su come essere e vivere qui vorrei rispondere con un avverbio legato al mondo delle radici. Come essere e vivere qui quindi - radicalmente.

Cercare alleanze vicine e lontane, co-costruire il contesto di cui siamo parte e che è parte di noi, ramificarsi, crescere in direzioni diverse, imparare dal paesaggio stesso e insieme ad esso, capire come il mondo si manifesta nella nostra microlocalità. Dopotutto, la località non è solo un luogo specifico, ma uno stato in cui la globalità - con i suoi temi, conflitti, problemi e domande - è incarnata in un modo spazialmente specifico. Osserviamo il mondo svolgersi qui. Come radici, ci muoviamo in profondità e in estensione. Come le piante in una foresta, collaboriamo e costruiamo assieme lo spazio in cui viviamo.

Vida


Come essere e vivere qui? Collettivamente

Vivere qui significa anche ripensare i piccoli paesi abbandonati. Ripensarli come spazi del vivere quotidiano, in cui è ancora possibile sperimentare modalità di vita collettiva. I nostri paesi non aspettano di essere riempiti da un immaginario che li definisce come luoghi di passaggio, luoghi lontani dalla realtà. Non vogliono essere rifugi in cui nascondersi per prendersi una pausa dal mondo. Meritano di essere pensati come spazi della vita quotidiana, in cui sopravvivono le relazioni e la cura per gli altri e per il luogo stesso. Meritano nuove radici.

Come possiamo immaginare e costruire una vita collettiva oggi?
Restiamo. Abitiamo. Ci radichiamo. Alla nostra presenza iniziamo a dare un senso nuovo: resistere, rimare in un luogo, come la Benečija, rende ognuno consapevole del ruolo che ha nella costruzione della comunità - questo resistere diventa così un’azione collettiva.
Una vita collettiva in paese non significa solo la condivisione della quotidianità, del caffè a metà mattina, della preparazione del’orto e delle tante conversazioni, ma anche degli strumenti essenziali per la vita e il lavoro. La comunità e gli spazi di condivisione diventano quindi parte della vita di un paese, una condivisione di responsabilità e d’intenzione. Un'ampia rete di supporto che dà senso al restare di ognuno.
Questa rete di supporto che abbiamo costruito comprende non solo abitanti permanenti, ma anche abitanti temporanei, amici e vicini che tornano nei mesi estivi e naturalmente rientrano in questa rete e forse anche grazie a loro che ci sentiamo tutti più parte di un paese, di una comunità. Vivere collettivamente significa quindi coltivare e formare una comunità che include amici, compaesani, tutti gli abitanti umani e quelli non umani che fanno parte del paesaggio.

Significa scegliere e rispettare un luogo e le esigenze che nascono dall’abitare, come base di un rapporto empatico con l'altro, umano, animale e vegetale, di cui ti inizi a prendere cura.

Dora


Come essere e vivere qui? Con cura

Ricordo quando, un anno dopo che Aljaž si era trasferito da Lubiana a Topolò, decidemmo di avere un orto. Il primo giorno, dopo aver vangato, abbiamo preso il caffè sul balcone, al sole. Lì mi confessò  che non avrebbe mai pensato che gli potesse far bene  prendersi cura dell’orto. In esso rivedeva  i pensieri di un certo filosofo che aveva letto quella mattina. L'idea di sistemare un orto, prendersene cura, stare all’aperto era nata da un libro.
Questo piccolo aneddoto mi ha fatto riflettere su come, per Robida, teoria e pratica siano sempre strettamente legate. Un'attività non esclude l'altra, non esiste alcuna reale distinzione tra le due. Le letture di autori contemporanei e non, ci permettono di vedere ciò che abbiamo davanti a noi con occhi diversi. I loro scritti parlano di momenti storici o di luoghi lontani da noi, anche quelli che magari non esistono ancora, ma questo non vuol dire che per noi ininfluenti.
Al contrario: ci permettono di avvicinarci alle pratiche che tradizionalmente hanno costruito le nostre valli nel corso della storia.
In questi luoghi non vogliamo essere solo portatori di tradizioni, ma vogliamo appropriarci di queste tradizioni, farle nostre. Vogliamo ripulire il bosco, non perché qui si è sempre fatto, ma per cominciare a lasciare in esse le nostre stesse tracce. Vogliamo prenderci cura delle api, non perché qui si è sempre fatto, ma per avviare un rapporto rispettoso e reciproco con gli abitanti non umani della Benečija. Vogliamo far rivivere i frutteti dormienti, non perché qui si è sempre fatto, ma per cercare di rompere la logica del mondo moderno e imparare dal mondo vegetale altri modi di vivere, altri modi di fare mondi.
Solo nel momento in cui possiamo iniziare a scoprire attraverso noi stessi un luogo, uno spazio, la sua identità, possiamo davvero iniziare a prendercene cura. La cura come costante azione attiva di ricerca e trasformazione. 

Elena


Come essere e vivere qui? In modo contemporaneo

Ricordo di una sera in cui parlavo con Rosario Talevi, un’architetta argentina residente a Berlino, davanti a Izba - il nostro spazio comunitario a Topolò - durante il simposio Care of Margins organizzato da Robida. Mi ha ricordato con impazienza che le ragioni per cui oggi le persone scelgono di vivere in aree rurali spesso romanticizzano la campagna e riproducono così un discorso sulla campagna come luogo del passato, qualcosa di già superato chen non può essere ripetuto. Le parole che usano idealizzano la ruralità e la rendono quindi sempre lontana, poiché non riescono a collocarla nel mondo contemporaneo.
Mentre parlavamo, ho pensato: che dire del mondo urbano? I motivi per cui la mia generazione di moderni emigranti si sposta verso città sempre più affollate non sono forse anch'essi sempre più romantici e in realtà lontani da ciò che i giovani sempre più desiderano? La città, insomma, è astrattamente radicata in noi, anche se non ne vogliamo più i principi. 
Alla tavola rotonda sulle possibilità e le sfide delle pratiche culturali in aree rurali, che abbiamo organizzato quest’anno a Topolò, abbiamo scoperto da giovani artisti di varie città europee che non sono d’accordo con la percezione del tempo urbano e del suo utilizzo. Per ragioni economiche e di carriera, i giovani abitanti delle città sono costantemente di corsa; questo porta a relazioni veloci e superficiali. Un ambiente competitivo che richiede uno scambio costante porta a tutti i tipi di pressioni, ma non alla promessa esplorazione dei desideri e dei bisogni individuali di ognuno. 
E sopra a tutto ciò, la maggior parte di loro difficilmente riesce a pagare l’affitto di un appartamento.

La transizione verde, di cui amiamo tanto parlare e alla quale dobbiamo attivamente ambire, dovrebbe considerare come uno dei suoi punti centrali la migrazione delle persone dalle città ai paesi. Mi auguro che la politica abitativa rurale del futuro – che può partire proprio da qui, dalla Benečija – faccia sì che i giovani sentano che i paesi possono davvero rappresentare un’alternativa alla vita in città, costosa e costrittiva in termini di tempo e di spazio. 
Le aree rurali devono essere ciò che una volta la città voleva essere: aperti e orientati allo stesso tempo. Proprio la mancanza di strutture e istituzioni consolidate nelle aree rurali dà la possibilità di inventarne di nuove, che hanno la possibilità di essere anche più contemporanee di quelle urbane, poiché non sono confinate nel quadro di istituzioni consolidate. Allo stesso tempo, le forti identità delle aree rurali agiscono come traduttori di concetti astratti in conoscenza situata. 
La politica rurale deve essere consapevole di ciò che può offrire ai suoi nuovi abitanti: deve consentire loro di riappropriarsi dello spazio e del tempo, quella riappropriazione tanto desiderata dai giovani.

Aljaž

Ritornando all’idea di nuovo radicamento:

Vogliamo che radicalità significhi essere profondamente, costruttivamente e trasformativamente integrati nel contesto e allo stesso tempo aperti a ciò che viene dall’esterno. Come una pianta che vive allo stesso tempo dentro e sopra la terra.

Vogliamo inventare sistemi collettivi di radicamento, perché la radice non funziona mai da sola.

Vogliamo stare qui e dimostrare a noi stessi e agli altri che la sedentarietà in tempi di nomadismo e movimento costante può effettivamente essere politica.

Vogliamo essere vegetali. Diventare il luogo che vogliamo abitare. 



For a new rootedness

Dear guests, friends, beloved emigrants, old and new,

it is with great pleasure and honor that I greet you on behalf of all the Slovenian organizations of the province of Udine and wish you all a nice evening and a pleasant start of the year, which is not given at a time when two great wars call into question the hope we have in world politics and humanity itself. It is in these times that being together, talking, socializing and listening to one another is all the more important.

As you can see, I'm not alone on stage today. Along with me, Dora, Elena and Aljaž — who, like me, are part of the Robida Collective — will also speak. All of us together represent not only our small Robida group, but also, we hope, a larger group of young people from Benečija, most of whom have left Benečija as modern emigrants who have built a future for themselves outside of Benečija.

We will not talk about the reasons for this migration, which are completely known, but about how to stay, live and get rooted in Benečija.

We think that the phenomenon of modern migration is not only due to the economic policy of modern Benečija, but also to the rootedness of the idea of leaving Benečija, its normalization, which was placed in us by the history of the place and those more universal mechanisms of urbanization.

So we ask ourselves how we can rethink the notion of rootedness and try to answer a simple question: how to be and live here?


How to be and live here? Radically

The Slovenian word for root comes from the word koren.

The etymology of the word root tells us that it originally denoted - surprisingly! - curved plant parts, treetops, branches or bushes. The word root therefore not only denoted the invisible, hidden, deep underground system of the plant, but also meant the branches that bend, move, spread and grow into the sky.

So if the metaphor of roots, which we like to use in Benečija, usually speaks of a firm anchoring in the terrain, in the native soil, and of its identity, the etymology of the word itself helps us to think of roots as a light, moving part of a plant that grows into the air - not in the hard soil - and which the wind moves and sways.

We are starting to think differently about roots. Their one-way meaning is beginning to loosen. And this meaning becomes even more complex and interesting when we read about how roots actually behave underground. They cooperate, build relationships, grow in different directions, build alliances, inter-plantally support and help each other and, above all, co-shape the world that surrounds them.

And why am I talking about roots? Because I would like to answer the question of how to be and live here with an adverb derived from the Latin word for root. So how to be and live here - radically.

To seek alliances near and far, to co-build the context of which we are a part and which is a part of us, to branch out, to grow in different directions, to learn from the landscape itself and together with it, to understand how the world manifests itself in our microlocality. After all, locality is not only a specific space, but a state where globality is embodied in a spatially specific way, its themes, conflicts, problems and questions. We watch the world unfold here. As roots, we move deep and wide. Like plants in a forest, we cooperate and mutually build the space in which we live.

Vida


How to be and live here? Colectivelly

Living here also means rethinking the small and abandoned villages. Rethinking them as spaces of everyday living, in which it is today still possible to experience ways of collective life.

Our villages are not waiting to be filled with an imaginary that defines them only as places of passing visit, far from reality. These villages do not want to be havens in which to hide and take a break from the world. They deserve to be thought of as spaces of everyday life, in which the attitude and concern for others and for the space itself survives. They deserve to have new roots grown in them.

How can we reimagine and shape collective life today?

By staying. Dwelling. Taking root. We are beginning to give a new meaning to our presence here: to resist, to stay in a place like Benečija, makes the individual aware of the role she has in building the community, this resisting thus becomes a collective action.

Collective life in the village does not only mean sharing daily life, a coffee break, a common garden and conversations, but also sharing essential tools for life and work. Community and shared spaces become a condition of life itself here, a mutual sharing of responsibility and presence. A wide support network that gives meaning to staying.

This support network that we have built includes not only permanent residents, but also temporary residents, friends and neighbors who return here in the summer months and naturally fall into this network. And perhaps that is what makes us all feel a little more part of the village, the community. Collective life therefore means cultivating and forming a community of friends, villagers, a community of human and non-human inhabitants of the landscape.

It means choosing and respecting a place and the needs that arise from being there, as the basis of an empathic relationship with other, human, animal and plant life, for which you come to care.

Dora


How to be and live here? With care

I remember when, a year after Aljaž moved from Ljubljana to Topolove, we decided to have our own garden. The first day, after digging through the sail, we had coffee on the balcony in the sun. There he admitted to me that he would never have thought that he could like working in the garden so much. In it he saw the thoughts of a certain philosopher he had read that morning. The idea of arranging a garden, taking care of it, spending time outdoors came from a book.

This little anecdote made me think about how, for Robida, theory and practice are always closely connected. One activity does not exclude the other, there is no real distinction between them at all. Readings by contemporary and non-contemporary authors ensure that we see what we have in front of us with a different gaze. Their writings talk about historical moments or places far away from us, even those that may not even exist yet, but that does not mean that they are unimportant to us.

Quite the contrary: they allow us to get closer to the practices that have traditionally built our valleys throughout history.

In these places, we do not want to be mere tradition-bearers, but we want to appropriate these traditions and make them our own. We want to clean the forests, not because they have always done it here, but to start leaving our own traces in them. We want to keep bees, not because they have always done it here, but to start the process of establishing a respectful and reciprocal relationship with the non-human inhabitants of Benečija. We want to revive sleeping orchards, not because they have always done it here, but to try to break the logic of the modern world and learn from the plant world other ways of living, other ways of establishing worlds.

Only at the moment when we can start to discover a place and its identity through ourselves, can we really start to care for it. Caring for a place is thus a constantly active activity of exploration and transformation.

Elena


How to be and live here? Contemporarily

I remember one evening when I spoke to Rosario Talevi, an Argentinian architect living in Berlin, in front of Izba - our community space in Topolove - during Robida's Care of Margins symposium. She impatiently reminded me that the reasons for which people choose to live in rural areas today often romanticize the countryside and thus reproduce a discourse that preserves the understanding of the countryside as a place of the past, something that has already survived and cannot be repeated. The words they use idealize rurality and thus make it more and more distant, since they are unable to place it in the contemporary world.

As we talked, I thought: What about the urban world? Aren't the reasons why my generation of modern emigrants are moving to ever more crowded cities also increasingly romantic and actually far from what young people increasingly want? The city, in other words, is abstractly rooted in us, even though we no longer desire its principles. At the round table on the possibilities and challenges of cultural practices in rural areas, which we organized with Robida this year in Topolove, we found out from young cultural creators from various European cities that they do not agree with the urban perception of time and its use. For financial and career reasons, young urban dwellers are constantly on the go; this leads to relationships that are quick and superficial. A competitive environment that requires constant networking leads to all kinds of pressures, but does not lead to the promised exploration of individual desires and needs. Despite all this, most of them can hardly afford to pay rent.

The green transition, which we love to talk about so much and which we as a community must follow, should also highlight the migration of people from cities to villages as one of its central points. I wish that the rural housing policy of the future — which can start right here, in Benečija — would make it possible for young people to feel that the village can really present an alternative to expensive, time-consuming and spatially constricting life in the city. Rural spaces must be what a city once wanted to be: open and directed at the same time. Precisely the rural lack of established structures and institutions gives the possibility of inventing new frameworks, which can be even more modern than those in the city, since they are not confined within the framework of established institutions. At the same time, the strong identities of specific rural areas act as translators of abstract concepts into situated knowledge.

Rural policy must be aware of what it can offer its new inhabitants: it must enable them to re-appropriate space and time, it must enable this re-appropriation that young people desire so much.

Aljaž

To conclude, let us return to the idea of a new rootedness:

We want radicality for us to mean that we are deeply, constructively and transformatively embedded in our context and at the same time open to what comes from outside. Like a plant that lives in and above the ground at the same time.

We want to establish collective systems of roots, as roots never work alone.

We want to be here and show ourselves and others that sedentarism, in times of nomadism and constant movement, can actually be political.

We want to be vegetal. To become the place we want to live in.