Between Roots and Crowns: Branches as a Porous Border presents some of the practices and themes Robida explores in Topolove/Topolò, a village on the border between Italy and Slovenia. It comprises a reader, a listening room with readings by multiple voices, a spatial textile intervention, and an ambient sound recording of Topolove acting as an environmental layer connecting the exhibition space with its geographical and seasonal contexts, thus extending it beyond its physical boundaries.
Together the elements form a branched space of reading and listening, in which the 11th issue of Robida magazine, whose main theme is fruit trees and orchards, is presented not as a finished object, but as a set of spatially open materials – as an environment in which ramification is read not only conceptually, but also physically and experientially.
More about the exhibition here
Med koreninami in krošnjami: razvejanost kot porozna meja se navezuje na nekatere prakse in teme, ki jih kolektiv raziskuje v vasi Topolove/Topolò v Benečiji, na meji med Italijo in Slovenijo. Združuje čitanko, poslušalnico z večglasnimi branji, prostorsko tekstilno intervencijo in ambientalni zvočni posnetek Topolovega, ki deluje kot okoljski sloj, ki razstavni prostor povezuje z geografskim in sezonskim kontekstom ter ga razširja preko njegovih fizičnih meja.
Skupaj tvorijo razvejan prostor branja in poslušanja, v katerem se 11. številka revije Robida, katere glavna tema so sadna drevesa in sadovnjaki, ne predstavlja kot zaključen objekt, temveč kot prostorsko razprti materiali – kot okolje, v katerem se razvejanost ne bere le konceptualno, temveč tudi telesno in zvočno izkustveno.
Vsebinsko središče instalacije predstavljata čitanka in poslušalnica, ki ponujata več vstopnih točk v premislek štirih binarnih opozicij – narava/kultura, posameznik/skupnost, središče/margina in ukoreninjenost/izkoreninjenost – ter mejnih prostorov med njimi. Vsaka od teh opozicij tvori (meta)fizično tkivo Topolovega in vseh drugih krajev, ki so bili (pre)oblikovani v procesu modernosti. Namen te čitanke ni odprava meja med obravnavanimi pojmi, temveč njihova poroznost. Porozne meje tudi povezujejo in ustvarjajo sorodnosti med obema stranema. Razvejana struktura čitanke ne artikulira in hierarhizira mnogoterosti, ampak deluje kot drevo ali kot rizom, ki se razrašča med koreninami in poganjki. Ob tem se zastavljata naslednji vprašanji: Kako lahko mislimo konceptualne opozicije tako, da jim dopustimo prepletanje, mešanje ali celo hibridizacijo? Kako si lahko zamislimo svet, v katerem meje ostajajo, a so fluidne, dinamične in odprte za izmenjavo?
Sadna drevesa in sadovnjaki razvejanost mislijo na poseben način. Sadovnjak ni le prostor pridelave, temveč prostor cepljenja, soodvisnosti, sezonskosti in skrbi; je kraj, kjer se stikajo divje in kultivirano, dediščina in prihodnost, posamezno drevo in skupnost dreves. Cepljeno drevo v sebi nosi vsaj dve različni življenji, ki se združita v enem deblu – je živ dokaz, da identiteta ni enovita, temveč sestavljena, prepletena, hibridna. Sadovnjak je zato miselni in materialni model porozne meje: med vrstami, med človeškim delom in rastlinsko rastjo, med preteklimi sortami in še neznanimi sadeži. Hkrati je sadovnjak prostor časovne napetosti: kliče preteklost izgubljenih znanj in usihajočih jezikov, a zahteva prisotnost in zavezanost prihodnosti, ki je nikoli ne moremo v celoti predvideti. Drevo, ki ga posadimo, presega trajanje enega življenja; obrezujemo ga za nekoga, ki bo obiral njegove plodove. Tako sadovnjak vzpostavlja mejo med generacijami – mejo, ki ne ločuje, temveč povezuje. V njem žalovanje za padlim drevesom sobiva z jasami, ki se ob tem odprejo; izguba ustvarja prostor za novo rast. Kot razvejana struktura korenin in krošenj je sadovnjak tudi arhiv in laboratorij obenem: nosilec besed, gest in praks, a hkrati prostor preizkušanja drugačnih oblik skupnosti. Ne razpira le vej, temveč odnose – med ljudmi, rastlinami, pokrajinami in jeziki. V tem smislu sadovnjak ne ponazarja zgolj porozne meje, temveč jo živi.
Med koreninami in krošnjami: razvejanost kot porozna meja torej ni zgolj predstavitev publikacij, temveč situacija, v kateri se meja med branjem, poslušanjem in bivanjem v prostoru postopoma zabriše. Obiskovalec ne stoji pred delom, temveč vstopi vanj – kot v razvejan, večplasten sadovnjak besed in glasov.
