22. 8. 2025 – Geste v videu
Antônio Frederico Lasalvia
Olá,
Antônio tukaj! Z velikim veseljem z vami delim svoj prvi Robidin novičnik v tem toplem in deževnem avgustu. Topolove trenutno kar kipi od življenja, saj se poletni prebivalci vračajo iz mest, začasni obiskovalci pa se zbirajo ob dogodkih, kot sta Poletna šola Akademije margin in MOST (več o tem kasneje!).
Letošnja Robidina Poletna šola je bila posvečena radijskemu vrtnarjenju, nenavadnemu zlitju pojmov, ki vzbuja občutek očaranosti ob nepredvidljivih razvojih obeh praks. Kot je Aljaž zapisal v javnem pozivu, ideja izvira iz konceptualne vzporednice Kate Donovan med sajenjem in oddajanjem v njenem delu Radio as Relation: »Radio in vrt sta si podobna v tem, da ju lahko oba razumemo kot začasni mreži; vrt je kompleksen medvrstni splet (s tako parazitskimi kot simbiotskimi težnjami) s trans-skalarnimi učinki, ki ga (vsaj v teoriji) nadzoruje, vzdržuje in goji človek — prav tako kot tehnološko radijsko omrežje. Vendar pa moramo priznati, da kljub pogosto jasnim mejam oba v nekaterih pogledih ostajata spolzka pojma in se vedno, v določeni meri, izmikata človeškemu nadzoru.«
Čeprav so radijski valovi nevidni, je celotna infrastruktura, ki stoji za njimi (antene, tranzistorji, mikrofoni itd.), povsem oprijemljiva. Kot taka jo lahko oblikujemo z lastnimi rokami. Prve dni avgusta v Topolovem je zaznamovalo mnoštvo gibov, vsak izmed njih pa je odprl prostor za srečevanje, mišljenje in ustvarjanje (kar lahko vidimo v izboru podob, ki jih je iz Poletne šole izbrala Vida). Ker smo v zadnjih tednih in dneh veliko pozornosti namenili ne-vizualni temi radia, sem pomislil, da bi lahko ta novičnik dopolnil z nekaj razmisleki o drugem mediju, ki se uporablja za komunikacijo na daljavo: videu.
V sozvočju z uvidom Kate Donovan me pri tehnologiji najbolj zanima tisti trenutek, ki se izmuzne človeškemu nadzoru in se odpre nepredvidenim možnostim. Kot opozarja brazilsko-češki filozof Vilém Flusser v svoji nenavadni knjigi Geste, vsako orodje v sebi nosi načine bivanja v svetu:
»Nova orodja imajo dvojno privlačnost. Takoj so fascinantna, ker namen, ki jim je dal obliko, še ni bil izčrpan. Ne poznamo še vseh virtualnosti, ki so lastne umetnim satelitom, laserskim žarkom ali računalnikom. So 'nevarna'. Nadalje nas očarajo zato, ker se lahko njihov namen še zmeraj preusmeri v drugo smer. Orodja so imperativi, ki oblikujejo naše vedênje. Postelja pravi: 'Lezi!' Nameni orodij, ki nas obkrožajo, niso nujno naši lastni. So nameni tistih, ki so orodja naredili. Spremeniti njihovo smer pomeni biti svoboden. Nova orodja so fascinantna zato, ker bolj kot karkoli drugega v sebi skrivajo neznane virtualnosti in ker dopuščajo emancipatorna dejanja.«
To je postalo otipljivo, ko je Jack pred nekaj leti Robidi približal radio: čeprav je ta medij danes že »star«, se je ob neposrednem delu z njim razkrilo nepričakovano — novi načini poslušanja, zbiranja in srečevanja z drugimi. Flusserjevi razmisleki ujamejo to vznemirjenje: orodja nas očarajo ne le zato, ker so njihove zmožnosti še neznane, temveč tudi zato, ker lahko njihove namene preusmerimo. Preusmeriti jih pomeni delovati svobodno, raziskovati jih pa pomeni odkrivati skrite virtualnosti, ki jih nosijo. Še vedno me navdušuje prihodnje odpiranje vseh neznanih virtualnosti in emancipatornih dejanj, ki so jih razkrili udeleženci letošnje Poletne šole Akademije margin — del tega bom kmalu delil v video delu, posnetim med tednom, saj je …
(bobni – trrrrrrrrrrrrr)
Robida v začetku tega leta odprla svoj Vimeo kanal in od januarja dalje lahko geste v Topolovem spremljate tudi skozi gibljive podobe!
Vse se je začelo z Janom van der Ploegom, ki se je leta 2024 odločil praznovati svoj rojstni dan v Topolovem. V času svojega bivanja je jutra posvetil obnovi dveh poslikav, ki jih je v preteklosti ustvaril v vasi. Tako kot je Jan z darilom te geste obdaril vas, je bilo moje darilo njemu omogočiti, da se vidi pri delu. Tri dni sem ga skupaj z Marlou spremljal s kamero, ko sta obnavljala poslikavi. Nato smo si na njegovi rojstnodnevni zabavi skupaj ogledali video z naslovom untitled, unnumbered.
Proti koncu leta se je ideja dokumentiranja dela rezidenčnih umetnikov še razvila, ko je Robida gostila dve novi rezidenci v okviru projekta Sensing Soils s Heike Reneé de Wit in Luigijem Pullinijem. Kasneje leta 2024 so bile v Topolovem tudi Elena Braida in Franca Lucchitta (s projektom Cincin) ter Alice Alloggio (s projektom Typo Repository), ki so nekaj dni preživele v Topolovem, kjer so natisnile svoj Towel Calendar 2025.
V zadnjem času je projekt Uncommon Fruits postal rodovitna podlaga za beleženje gest. Doslej so nastali videi naše skupinske akcije Joining the Land, cepljenja, izmenjave receptov med Erbo in nonno Mario, poskusov divje fermentacije z Alessio Beltrame ter rezbarjenja lesa z Diogom Amarom in Madaleno Vidigal. Kmalu bodo nastali tudi video zapisi izdelave zastave za Log z Olo Korbańsko, stiskanja hruškovega soka z Italom ter nabiranja brinovega lesa za pijačo Kolavrat s Philippom Kolmannom in Suzanne Bernhardt.
Presenetljivo pri teh fragmentih je, kako se širok spekter dejavnosti, razvitih v tem projektu, začne zlivati v enotno pripoved — gibi oddaljenih praks, kot so sadjarstvo, kuhanje in rokodelstvo, pa tudi druge stvari, se začnejo medsebojno uglaševati. Če ponovno citiram Flusserjev esej Gesta videa:
»Filmar manipulira z linearno časovnostjo. On[a] lahko sinhronizira diahroni čas. (...) Surovina videa ustvarja zgodovino v strogem pomenu: zaporedje prizorov. Ne le da se dogaja v zgodovini, temveč zgodovino tudi soustvarja. V tem smislu gre za postzgodovinsko gesto. Ne cilja le na spominjanje dogodkov (zgodovinsko angažiranost), temveč tudi na komponiranje alternativnih dogodkov (postzgodovinsko angažiranost).«
Flusser še naprej razmišlja o potencialnem statusu videa kot nove oblike mišljenja. Zanj video ni zgolj orodje za snemanje ali reproduciranje dogodkov, temveč način oblikovanja samih kategorij, skozi katere dojemamo realnost. Za razliko od pisanja, ki misel ureja v linearna zaporedja, ali fotografije, ki izolira drobec časa, video lahko čas zvija nazaj vase, ga sinhronizira in tke v dialog. V tem smislu spodkopava meje med dokumentom in iznajdbo ter ustvarja prostor med spominom in spekulacijo:
»Gre za gesto, katere prihod lahko beremo kot nov način bivanja-v-svetu. Gre za način bivanja, ki izziva tradicionalne kategorije (npr. umetnosti, zgodovinskega delovanja in objektivnosti) ter predlaga nove kategorije, ki še niso dovolj jasne, da bi jih analizirali. (...) Morda bi k temu pristajanju ustrezalo ime dialoška spekulacija, ki bi tvorila velik lok nazaj k Platonu: vzbuja sum, da bi, če bi ljudje antike mislili v videu in ne v besedah, danes imeli videoarhive namesto knjižnic (...).«
V zvezi z oblikovanjem videoarhiva o življenju tukaj (in v Kojskem) skozi projekt Uncommon Fruits bo izbor doslej zbranega gradiva predstavljen ta konec tedna na najnovejšem dogodku v Topolovem: MOST.
Ker po zadnji ediciji Stazione di Topolò/Postaja Topolove leta 2022 mnogi med nami pogrešamo tisto posebno obliko zbiranja, ki jo je povzročila večdnevna umetniška aktivacija vasi, se je skupina novih prebivalcev letos odločila nadaljevati zapuščino vsega lepega, kar je ustvarilo Društvo Topolò/Topoluove, in jo prenesti naprej v novi obliki. Ta konec tedna, od 22. do 24. avgusta, se bo zgodil prvi preizkus te nove dobe z MOST-om: Miganje, Opazovanje, Sluh, Teritorij. V petek, soboto in nedeljo bodo v vasi potekale različne instalacije, delavnice in performansi. Vabljeni, da se nam pridružite!
Upam, da se kmalu vidimo v Topolovem.
Lepo se imejte,
Antônio
20. 7. 2025 – Poletni nemir in dnevniške seanse
Vida Rucli
Trenutno čutim (živjo, Vida tukaj!), da mi je izjemno težko upočasniti se, sesti za računalnik, razmisliti o preteklem mesecu in z vami deliti nekaj pomenljivih zapiskov. To je čas priprav, majhnih in velikih načrtovanj, odločitev in akcij. A tudi nepričakovanih obiskov in majhnih dogodkov. Danes zjutraj na primer, medtem ko sem poskušala napisati to pismo, smo: zalili vrt, sprejeli Floja + nekaj njegovih prijateljev, preselili panje v naš vrt, obiskali Ornello, popili kavo v Caffè Dora z Doro in Matio, preverili Italovo čiščenje, preverili obnovitvena dela pri Blasu in Mirku, pozdravili Antòja, ki se je po dolgem času vrnil v Topolove, se pogovorili o nakupu špeže z Rosario in se pogovarjali z Eleno in Aljažem o naši prihajajoči poletni šoli.
Od zadnjega pisma, ki ste ga prejeli od Dore, se je zgodilo toliko stvari, da se zdi, kot da je ta mesec trajal celo leto. Tukaj poskušam obuditi spomine nanje in hkrati ujeti norost teh dni!
16. junij – Izbin rojstni dan je bil, kot vsako leto, poseben in ganljiv: sejem rabljenih oblačil, ki smo ga organizirali (hvala Ele za vso organizacijo!), je odlično uspel, prav tako delavnica divje fermentacije z Alessio Beltrame, ki je potekala popoldne (hvala Dora za organizacijo in Antoniu za čudovit video!). Večer je spremljal Matteo z igranjem na harmoniko, končal pa se je s super okusno vegetarijansko lazanjo in solato, ki so ju pripravile in postregle Dora, Alessia, Vida in Elena (seveda pri blagajni!). Smo ob koncu večera tudi plesali? Verjetno ja, ob podpori gin tonikov in pompritzov (kako že rečemo tistemu špricu z grenivko? Lahko mu preprosto rečemo accadimento – več o tem konceptu najdete v knjigi Who is Cooking?, stran 84), ki sta jih zamešala Matia in Dora. Še enkrat hvala vsem udeležencem malega sejma in vsem mimoidočim, tistim, ki ste se nam pridružili od daleč in od blizu!
18.–20. junij – Komaj smo uspeli pospraviti Izbo in spraviti neprodana oblačila nazaj v omare, že so se Dora, Elena in Sofia podale v avanturo Potoki – tedensko raziskovanje Topolovega in okoliških vasi z 20 otroki in prebivalci vasi. Letos so bili Potoki posvečeni – tako kot mnoge druge naše aktivnosti – sadju in sadnim drevesom. Otroci so spoznali breskve iz Ruonaca, kostanje iz Dug, jabolka iz Seuc in Gregorjev sadovnjak v Kojskem (sadovnjak ima zdaj tudi IG stran, za katero skrbim jaz – vabim vas, da ji sledite, saj bo vsebovala lepe Gregorjeve fotografije in posebne arhivske materiale). V Topolovem so raziskali leseno strukturo Log z uvodom Antonia, kuhali bleke z nono Mario, risali z Eleno in se igrali pred Izbo.
22. junij – Pot čez namišljeno črto, vsakoletni pohod, ki ga organizira Kulturno društvo Rečan skupaj z mnogimi drugimi društvi. Na ta dan se prebivalci Topolovega in Livka – slovenskega kraja na drugi strani meje in hriba – srečajo na Briezi in kasneje na vrhu Svetega Martina ter skupaj preživijo dan, obujajoč spomine na čase, ko je bila meja strogo nadzorovana in je močno delila obe skupnosti.
23. junij – En dogodek za drugim: Sveti Ivan. Popoldne smo – jaz, Elena, Katja, Stefania, Franco, Pio, Margherita in mnogi drugi – nabirali rože in se nato skupaj z mnogimi drugimi zbrali v Klodiču, da bi izdelali tradicionalne rožne križe in verižice iz marjetic.
3. julij – Gostili smo skupino petih mladostnikov iz Avstralije, Kanade in Argentine, ki so vnuki tistih, ki so iz naših dolin emigrirali v prejšnjih stoletjih. V Benečijo so prišli na počitnice, da bi spoznali kraje, iz katerih izhajajo. Spremljalo jih je društvo Slovenci po svetu, vodila pa jih je Elena T. – hvala! Skupaj smo kuhali, si pripovedovali zgodbe, šli do reke in si izmenjali izkušnje o migracijah, pripadnosti in jeziku.
4. julij – V Topolove je prispela Ola, da tukaj – kot vsako leto po svoji (ne)slavni samo-povabljeni rezidenci – preživi tri ali štiri tedne. “Based in Berlin (DE). Currently based in Juljova (IT),” piše na njeni spletni strani, saj je Juljova hiša tista, kjer naši rezidenti običajno spijo! Kot vsako leto je sešila nekaj novih zastav, pospravila Izbo, tokrat pa (zelo posebno!) tudi kuhala! Hvala Ola za to veliko gesto – Robidina družina jo je zelo cenila!
Pridružili sta se ji tudi Franca (ki je prišla v istem času in nekaj dni ostala z nami) ter Tiziana – skupaj smo imeli nekaj dnevniških seans in razmišljanj o letošnjem poletju.
6. julij – Senjam, vaška veselica. Letos smo na tradicionalno veselico prišli popolnoma izmučeni. In vseeno smo: počistili kiosk, pripravljali, prodajali in postregli hrano ter spet vse pospravili – seveda z usmerjanjem in pomočjo mnogih (Sandro, Carla, Barbara, Tiziana, Thomas, Ola, Blaso …).
7. julij – Prvo vaško srečanje, namenjeno predlogom in razpravi o prenovi kioska! Dobra energija!
12. julij – Neformalni obisk italijanskega veleposlanika v Sloveniji v Topolovem!
17. julij – Rosario je spet v Topolovem za nekaj tednov! Prav tako smo gostili tudi drugi vaški sestanek z županom, tokrat za pogovor o asfaltu, smeteh in prenovi kioska.
18. in 19. julij – Pišem to pismo!
Danes zjutraj, medtem ko sem hodila od hiše do hiše – začela pri Blasu (via Topolò 71), šla mimo Elene (št. 66), obiskala Doro (št. 90) in se vrnila k nam (via Topolò 61), pri tem pa upoštevala tudi Lauro, ki trenutno ni v Topolovem – sem tiste, ki sem jih srečala, prosila, naj delijo glagol, ki bi ga izbrali, da opišejo, kako preživljajo to obdobje, o čem razmišljajo, kakšno je njihovo razpoloženje, ali pa preprosto glagol, ki po njihovem najbolje opiše te dni. Morda tudi kakšna želja. Odgovori so bili:
Blaso: ustvarjati, čistiti, premikati prah
Dora: potapljati se (v vodi, ampak morda tudi metaforično?)
Aljaž: čakati
Vida: instituirati – želeti – uravnavati
Rosario: upočasnjevati – prilagajati se
Matia: igrati (se)
Elena: poslušati – spoštovati
Antonio: kaliti
Lau: neubogati
Ta vaja z glagoli, še posebej izbira vodilnega glagola za določeno obdobje, izhaja iz ene naših dnevniških (diarietto) seans (omenila sem jih zgoraj, ko sem govorila o obisku Ole in France). Diarietto (dobesedno: mali dnevnik) so kratki trenutki, ki si jih nekajkrat na leto vzamemo zase – običajno na začetku in koncu leta, ob začetku pomladi in včasih tudi poleti. So trenutki intimnosti in prijateljstva, ko opravljanje in klepet postaneta nekoliko globlja, prav zaradi tega, ker si vzamemo čas, da najprej zapišemo svoje misli v zvezke, preden jih delimo z drugimi. Gre za ponavljajočo se prakso, ki smo jo začele z Eleno in Doro (in ki je včasih postregla tudi z zabavnimi trenutki – denimo tisto obdobje, ko je Dora po koncu seanse strani iz dnevnika zmetala v ogenj – gesta, ki je imela neko apotropejsko moč, hkrati pa je izražala njen odpor do teh dnevniških trenutkov. Zdaj je, na srečo, drugače: svoje misli shranjuje v lepo vezan, svetlo zelen zvezek).
Kot sem torej rekla, te trenutke smo začele z Ele in Doro, a včasih se nama pridružijo tudi Tanja in Franca (obe veliki oboževalki dnevniških seans!), Suzanne, Ola in Tiziana.
Potekajo pa takole: zberemo se – običajno v Caffè Dora – z zvezki, pisali, vrečko čipsa in nekaj pivi. Usedemo se okoli mize in vsaka zastavi vprašanje, sebi in drugim. Skupaj določimo čas za pisanje (ponavadi 5 do 10 minut), po zvoku alarma pa vsaka prebere del tega, kar je zapisala. Ob tem si postavljamo vprašanja ali prosimo za pojasnila, kadar kaj ni jasno. Vprašanja so različna – včasih se nanašajo na želje, drugič na konkretne načrte, pogosto pa so tudi splošna vprašanja tipa »Kako si?« »S kom bi si želela več sodelovati?« »Katere vsakdanje geste bi rada bolj gojila?« »Kaj opažaš, da izginja – v pozitivnem ali negativnem smislu?« »10 lepih stvari, ki si jih opazila v zadnjih mesecih.« »Katero vprašanje te ta trenutek najbolj premakne?«
Javna različica te vaje je tista, ki jo izvajamo ob koncu vsakega leta in jo delimo v dnevniku na naši spletni strani (tukaj lahko preberete objavo 2024→2025, tukaj pa 2023→2024).
Vaja z izbiro glagola – za obdobje, ki je pravkar minilo, ali za tisto, ki prihaja – izvira torej iz tega konteksta, natančneje pa jo je februarja v Topolove prinesla Suzanne. Če se prav spomnim, jo je k nam prinesla potem, ko jo je sama spoznala pri Lenn – eni najboljših postavljalk vprašanj, kar jih poznam (<3). Takratno vprašanje je bilo: »Kako vstopiti v pomlad?« in naloga je bila izbrati glagol. Spomnim se, da sem takrat izbrala: povezovati se – skupaj s spremljati, biti ob strani, sodelovati, podpirati, sprejemati, sosedovati, sprejemati (dobesedno in figurativno). Takrat je bila izbira glagola bolj natančna kot danes. Danes se znotraj sebe gibam med težkimi glagoli, kot sta instituirati (ki bi odprl še eno celo zgodbo) in želeti, ter drugimi, kot je na primer uravnavati (kako čuden glagol za izbrati, kajne! Se je pa prav ta pojavil na naši seansi 6. julija…).
Zato je zdaj vprašanje tudi zate, bralka:
Kako ti vstopaš v to polno poletje? Kateri bi bil tvoj vodilni glagol?
Zelo radovedni bi bili slišati, kakšen je tvoj način / tvoja naravnanost v tem trenutku!
Za konec tega zelo dolgega pisma bi rada izpostavila nekaj naslednjih zanimivih prihajajočih dogodkov!
POMEMBNO → nedelja, 10. avgust → Zadnji dan naše poletne šole!
Tega dne vas vabimo, da se nam pridružite v Topolovem, od popoldneva naprej, na programu, ki bo sestavljen iz koncertov, pogovorov, delavnic in – tukaj smo lahko nekoliko bolj natančni! – projekcije filma Fiume of morte! našega (oziroma mojega) dragega prijatelja Igorja Bezinovića. Program dneva bo kmalu objavljen na naših družbenih omrežjih in tudi v posebnem pismu!
21. julij–2. avgust → drugi del rezidence Radia drugega/The Other Radio Urške Savič!
Sobota, 26. julij → Radio Robida S04E07
Pridite poslušat naš običajni dnevni program Radia Robida!
Posebna oddaja bo tista, v kateri bomo predstavili udeleženke in udeležence naše poletne šole – skozi zvočne zapise, branja in glasbo! Pridite poslušat, s kom bomo preživeli prvi teden avgusta!
4.–11. avgust → 4. Poletna šola Akademije margin – Radijsko vrtnarjenje
Zelo zelo smo navdušeni, kako se bo odvila letošnja poletna šola. Prihajajo res zanimive stvari, ki jih boste lahko spremljali in uživali tudi tisti, ki z nami ne boste fizično! Več o tem kmalu.
Po poletni šoli (datumi še v potrjevanju) → rezidenca Radia drugega/The Other Radio Petre Filagrane in Moritza Gansna!
Z ljubeznijo in veliko objemi,
Robide
